05.05.2015 | 18:00
O prečkanju in odpravljanju meja med sodobnim plesom, gledališčem in performansom se bomo pogovarjali z Natašo Živković. Njeno koreografsko prakso zaznamuje tankočutna nadgradnja klasičnih baletnih prijemov s povsem osvobojeno scensko govorico, ki se ne izogiba kritičnim refleksijam. Ob deljenju razmišljanj o njenih avtorskih projektih bomo spregovorili o prednostih in pasteh samostojnega dela na odru ter se poskušali poglobiti v načine prevajanja intimne psihologije v scensko govorico. Dotaknili se bomo tudi Natašinega pedagoškega dela, ki vključuje poučevanje različnih plesnih tehnik, sodobnega plesa, baleta ter gibalne igre z otroki.
Nataša Živković ustvarja na različnih področjih uprizoritvene umetnosti; od sodobnega plesa, gledališča do performansa. Po končani Srednji baletni šoli se je preusmerila v sodobni ples in sodelovala s številnimi koreografi in koreografinjami, v zadnjem času pa intenzivno deluje tudi na gledališki sceni. Poleg ustvarjalne dejavnosti deluje tudi kot mentorica; uči balet, sodobni ples ter z zavodom Bunker sodeluje pri projektu Igrišče za gledališče, ki se posveča kulturno-umetnostni vzgoji v izobraževanju. Za njen avtorski prvenec Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) in njeno plesno-gledališko udejstvovanje je v letu 2009 prejela nagrado zlata ptica. V sodelovanju z Vio Negativo je v okviru festivala Mesto žensk uprizorila druga dva avtorska projekta: Tihožitje (2010) in Zavoljoočeta (2014). V tehnoburleski Tatovi podob si nadene ime Tristan Bargeld.
Nenad Jelesijević je raziskovalec in publicist na področjih sodobnih scenskih umetnosti, performansa, filma, interdisciplinarnih praks, vizualne umetnosti, arhitekture in oblikovanja. Doktoriral je iz filozofije in teorije vizualne kulture s tezo o kritični umetnini in simbolnem kapitalu. Kot ne-umetnik deluje v tandemu KITCH.
Organizacija: Emanat & Pritličje
več: -> http://emanat.si/si/izobrazevanje/pogovor-st–3–natasa-zivkovic—nenad-jelesijevic/
O Metodologijah beleženja
V slovenskem prostoru sodobnih scenskih umetnosti v zadnjih dvajsetih letih nimamo dokumentacije področja metodologij in postopkov, ki so jih razvili slovenski plesni ustvarjalci, tako koreografi kot plesalci (predvsem ženske avtorice), zaradi česar se dokumentacije in refleksije na področju sodobne plesne umetnosti lotevamo nekoliko drugače. Refleksijo sodobnega plesa poskušamo pomakniti k beleženjem koreografskih praks in postopkov, ki postavlja zapisovalca na pomembno mesto plesnega diskurza. Zapisovanje koreografije bi na ta način skušalo beležiti ravno tiste trenutke plesne govorice, ki se po definiciji sproti zabrisuje. Ravno zato zapisovanje plesa ne more nikoli v celoti uiti partikularnosti lastne forme, zaradi česar je nujno vzpostaviti jasen teoretski fokus zapisovanja.
Večletni projekt Metodologije beleženja sodobnega plesa bo v formi dokumentacije oziroma beleženja koreografsko-dramaturških parov, izveden v obliki javnih strokovnih dogodkov, in sicer na temo beleženja metodologij ženskih avtoric slovenskega sodobnega plesa. Serija pogovorov o koreografskih praksah bo vsakič skonstruirana na dvodelen način, v katerem bo najprej predstavljeno avtoričino delo (opus), kasneje pa bo avtorica v diskusiji osvetlila tudi lasten metodološki princip. Cilj ob tem ostaja enak, in sicer začetek sistematične refleksije in dokumentacija metodologije sodobnega plesa v slovenskem prostoru, z željo omogočiti dostopnost informacij o sodobnem plesu strokovni in širši javnosti.