16.12.2014 | 18:00
Prvi pogovor na temo koreografskih praks bo potekal med plesalko in koreografinjo Lejo Jurišić in dramaturginjo in publicistko Andrejo Kopač. Pogovor bo zastavljen kot predstavitev koreografskega jezika Leje Jurišić iz specifičnega vidika razvoja njene govorice na relaciji med performerko in gledalcem, ki poteka skozi niz fizičnih odločitev v času izvajanja. Dotaknili se bomo tudi procesov nastajanja v tandemu scenografinjo in fotografinjo Petro Veber (Balet upora 2012 in I FEAR Slovenia).
Biografiji
Leja Jurišić je slovenska plesalka in koreografinja mlajše generacije, ki deluje tudi kot solo ustvarjalka (Balet upora, 2012), v ustvarjalnih tandemih (s Tejo Reba je soavtorica dueta Med nama, 2009; Zofa, 2011; Druga svoboda, 2013) in kot koreografinja (Pot v Jajce, 2009). Skupaj s Tejo Reba je prejemnica nagrade Ksenije Hribar 2013 za perspektivni koreografinji, v istem tandemu pa je tudi del newyorškega Online Biennala (Life After Conceptual Art, 2013).
Andreja Kopač je novinarka, publicistka in teoretičarka, ki v zadnjem času največ deluje kot dramaturginja in sodelavka pri domačih in tujih umetniških projektih. Od januarja 2013 je gostujoča mentorica na salzburški akademiji eksperimentalnih plesnih umetnosti SEAD in poučuje na SVŠGL v Ljubljani; dramsko-gledališka smer. V letu 2013 je za izredne dosežke na področju plesa prejela področno priznanje JSKD – plaketo »Mete Vidmar«.
O Metodologijah beleženja
V slovenskem prostoru sodobnih scenskih umetnosti v zadnjih dvajsetih letih nimamo dokumentacije področja metodologij in postopkov, ki so jih razvili slovenski plesni ustvarjalci, tako koreografi kot plesalci (predvsem ženske avtorice), zaradi česar se dokumentacije in refleksije na področju sodobne plesne umetnosti lotevamo nekoliko drugače. Refleksijo sodobnega plesa poskušamo pomakniti k beleženjem koreografskih praks in postopkov, ki postavlja zapisovalca na pomembno mesto plesnega diskurza. Zapisovanje koreografije bi na ta način skušalo beležiti ravno tiste trenutke plesne govorice, ki se po definiciji sproti zabrisuje. Ravno zato zapisovanje plesa ne more nikoli v celoti uiti partikularnosti lastne forme, zaradi česar je nujno vzpostaviti jasen teoretski fokus zapisovanja.
Večletni projekt Metodologije beleženja sodobnega plesa bo v formi dokumentacije oziroma beleženja koreografsko-dramaturških parov, izveden v obliki javnih strokovnih dogodkov, in sicer na temo beleženja metodologij ženskih avtoric slovenskega sodobnega plesa. Serija pogovorov o koreografskih praksah bo vsakič skonstruirana na dvodelen način, v katerem bo najprej predstavljeno avtoričino delo (opus), kasneje pa bo avtorica v diskusiji osvetlila tudi lasten metodološki princip. Cilj ob tem ostaja enak, in sicer začetek sistematične refleksije in dokumentacija metodologije sodobnega plesa v slovenskem prostoru, z željo omogočiti dostopnost informacij o sodobnem plesu strokovni in širši javnosti.
Organizacija: Emanat in Pritličje