Pritličje

Jani Kovačič (1953) je eden redkih slovenskih glasbenih ustvarjalcev, ki je hkrati mislec in kronist časa. Diplomirani filozof, ki že pet desetletij gradi opus, v katerem je pesem le površina globljega projekta kritičnega humanizma. Njegove »ponarodele« pesmi so del skupnega spomina, njegova bolj kompleksna dela pa orodje za preoblikovanje zgodovinske zavesti. Jani Kovačič se tako izmika oznakam popularne glasbe: deluje kot kulturni fenomen, v katerem se umetnost, filozofija in etika stapljajo v enotno prakso.

Kovačičeva inovativnost ni le v inovacijah, temveč v poglobljeni sintezi na videz oddaljenih tradicij. Prvč, od temne usodnosti slovenske balade do evropskega kanona – denimo variante Bürgerjeve Leonore. Njegova ekspresivnost se intertekstualno nanaša od srednjega veka, Carmine Burane, Françoisa Villona, Roberta Burnsa, Prešerna, ljudskih, do Brassensa, Cohena, Toma Waitsa, Giorgia Gabra, v angažiranosti pa na evropsko tradicijo od Bertolta Brechta, Vladimirja Visockega, , Wolfa Biermanna, Reinharda Meya, Lluísa Llacha do Afričanov, recimo Manuela Ruia Monteira. Vse to ga umešča v transnacionalno mrežo avtentičnih kantavtorjev, od minezengerjev, trubadurjev, potujočih pevcev do sodobnih pesnikov-vidcev. V performativnih elementih odmevajo Kurt Schwitters in François Rabelais. Umetnost postane orožje proti pasivnosti občinstva, kot to označi (B. Brecht).

V dveh detletjih je s programoma Pijano bar in Akkustik teater je v KUD-u Franceta Prešerna predstavljal zgoraj omenjene in svoje pesmi. Z dvema projektoma urbanega jazza (Cerberus hotel, Silikonski časi) opiše sodoben čas. S projektoma Orfej iz pekla (2020) in Evridika iz pekla (2025) se Jani Kovačič se pokloni ov 75 in 80-letnici zmage nad fašizmom se pokloni žrtvam, zlasti taboriščnikom. V prvem je glasnik pesmi taboriščnika Alexandra Kulisiewicza; v drugem se z metaforo Evridike loteva še težavnejše naloge – klica iz pozabe, kjer se spomin izmika rešitvi. Jani Kovačič ne interpretira zgolj zgodovine, temveč postane njen performativni arhivar in etični akter.

Jani Kovačič ni zgolj glasbenik, ki občasno sodeluje z gledališčem, temveč umetnik, pri katerem se glasba, besedilo, lutkovna predstava, film in družbena refleksija zlivajo v celoto. Nadaljuje linijo srednjeveških trubadurjev in minnesingerjev – umetnikov, ki so bili hkrati pripovedovalci, kritiki in družbeni komentatorji. Njegova “renesansa” ni slogovna, temveč metodološka: umetnost kot celovita praksa življenja.
Jani Kovačič je več kot avtor pesmi, ki so ponarodele. Je kulturni hermenevt, hranitelj spomina in renesančni humanist, ki popularno pesem uporablja kot orodje filozofske in etične refleksije. Njegov značilnost je, da s sredstvi domnevno popularne kulture ustvarja umetnost, ki se zmore soočiti z najtemnejšimi plastmi zgodovine – in nas motivira, da to storimo tudi sami, da nismo neme, ampak zgovorne priče spomina in opomina.

***

V sodelovanju s Kantfestom.