06.06.2017 | 18:00
Začnimo z najtežjim vprašanjem: kaj je butoh? – Zame to ni najtežje vprašanje, prej bi rekla, da je najlažje. Butoh je butoh. – Pogovor s Tanjo Zgonc
Butoh je umetniško gibanje, ki je nastalo v 50-ih letih 20. stoletja na Japonskem in je bil del zelo radikalnega povojnega gibanja, ki se je borilo proti prevladi tradicije v umetnosti in proti družbenim tabujem. V 80-ih se je butoh razširil v Ameriko in Evropo, v Sloveniji pa se je pojavil na začetku 90-ih s pionirskim delom butoistke Tanje Zgonc. Pomena tavtologije iz uvodnega navedka, butoh je butoh, se bomo v pogovoru lotili iz vidika avtoričine 28-letne izkušnje kot koreografinje, plesalke in pedagoginje. Za razliko od miselnosti, ki izhaja iz dualizma duha in telesa, butoh ponuja umetniško prakso, ki v telesu vidi misel. Tisto, kar butoh prinaša, je predvsem tveganje o lastnemu neuspehu. Če se namreč ne izteče v zlom samoodtujene kodificiranosti gledalca, ples – ki želi biti butoh – spodleti. V pogovoru s Tanjo Zgonc se bomo preko beleženja koreografskih praks ene najprepoznavnejših slovenskih avtoric sodobnega plesa dotaknili tudi subtilnih relacij med butohom in plesom.
Tanja Zgonc je koreografinja butohistka, ki je s preobrazbo različnih plesnih tehnik in gibalnih metod z metodologijo buta razvila lastno sistematiko in avtorski princip giba, predvsem hrbta. Zadnja leta kot vodilna predavateljica vodi delavnice po metodi butoh v svojem specifičnem jeziku v Evropi, ZDA in tudi na Japonskem.
Magdalena Germek je diplomirala filozofijo na Filozofski fakulteti v Novem Sadu. V Ljubljani dela doktorat iz filozofije na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Izhajajoč iz ontologije, raziskuje notranjo logiko same manifestacije in zunanjo manifestacijo logike kot take. Poleg tega je tudi udeleženka 1. letnika na Šoli za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti. Sodeluje s številnimi umetniki iz vizualne, gledališke, plesne in literarne umetniške prakse.
===============================================
Metodologije beleženja sodobnega plesa je v formi dokumentacije oziroma beleženja koreografsko-dramaturških parov, izvajan v obliki javnih strokovnih dogodkov, in sicer na temo beleženja metodologij ženskih avtoric slovenskega sodobnega plesa. Beleženje bo potekalo tako, da bosta predvidoma vsakič znova na javni diskusiji sodelovali izbrana umetnica (plesalka oziroma koreografinja) in kritičarka oziroma teoretičarka, ki bo osvetlila avtoričin opus iz izbrane perspektive
Cilj projekta je začetek sistematične refleksije in dokumentacija metodologije sodobnega plesa v slovenskem prostoru, z željo omogočiti dostopnost informacij o sodobnem plesu strokovni in širši javnosti.
Popisovanje jezika ženskih koreografinj od konca osemdesetih let naprej kot popisovanje preslišanih glasov tako ni omejeno le na generacije, temveč na beleženje posamičnih praks in postopkov v različnih časovnih obdobjih, ki so predstavljeni skozi dramaturške pogovore, v čemer se povezujeta dva procesa: beleženje koreografskih postopkov in dramaturgija plesa.