20.09.2016 | 21:30
Ideja Nočnih pogovorov je preprosta in stara kot človeštvo: ko pade noč, sedimo ob medli svetlobi, nemara s pijačo v roki, in zazibani v pripoved poslušamo o izkustvih, zgodbah in pogledih na svet tistega, ki je tokrat prevzel mikrofon.
Poslušati Miklavža Komelja je poseben privilegij. Morda ne toliko zato, ker je kot pronicljiv, eruditski avtor prejel malodane vse nagrade, ki jih v Sloveniji za pisanje sploh lahko dobiš (dvakrat Jenkova, Veronikina, Rožančeva, nagrada Prešernovega sklada …). Te nagrade so navsezadnje zgolj potrdile, da imamo opraviti s povsem samosvojo osebo, ki lahko izreče, da »piše s krvjo« ali da ne ve, »če je kdaj napisal kakšno pesem, ki ni ljubezenska«, pa v tem ne bo niti trohlice klišejskosti ali patetike. Nikakršnega zdrsa v splošno.
Miklavž Komelj poseduje redko kombinacijo izjemne razgledanosti, ki je pospremljena z iskrenim navduševanjem nad vsakokratnim predmetom obravnave – najsi bo to poezija, slikarstvo, glasba ali življenje kot tako, ki jih poraja. Je hkrati zatopljen v svoje svetove (denimo v strani knjige, s katero ga navadno srečaš med hojo po Ljubljani) in prisoten, živ, z vsem svojim bitjem v pogovoru, v pisanju, v poeziji.
Po novem, ko smo skorajda že obupali nad družbenimi omrežji, si je tudi sam odprl Facebook profil in z vsebinami, ki jih deli, skorajda nanovo osmislil spletna povezovanja. Obenem gre za človeka, ki je še pred letom dni redakciji Dela intervju dostavil na disketi. Ob vprašanju, kako to, da si je odprl Facebook profil, v pogovornem oknu odvrne, da misli, »da imajo ljudje neke predstave o meni, ki ne nujno držijo.«
Z Dijano Matković se bosta pogovarjala tako o njegovem pisanju, kot o vsem tistem, kar pisanje poganja.
Pridite odprte glave, s pijačo v roki in komentarji na koncu jezika.