11.01.2016 | 19:00
Agencijsko delo je ena najbolj fleksibilnih oblik zaposlovanja. Kakšna je zakonodaja in kje so kršitve? Primeri dobrih praks? Če fleksibilizacije ni moč zajeziti, kako poskrbeti za socialno varnost in dostojanstvo agencijskih delavcev? Je rešitev tudi v povezovanju, kar je zaradi individualizirane narave agencijskega dela oteženo (hitro menjavanje delovnih mest in sodelavcev)? Dejstvo je, da agencijski delavci prevečkrat ne poznajo svojih pravic, kar jih postavlja v izrazito neenakopraven položaj pri pogajanjih. Kako jih opolnomočiti? Nenazadnje, so korporacije, kar najmogočnejše izmed agencij zagotovo so, sploh lahko naše prijateljice?
Na vprašanja bomo skušali odgovoriti na okrogli mizi, ki jo v sodelovanju s Pritličjem organizira Gibanje za dostojno delo in socialno družbo. Z nami bosta Maja Breznik iz Mirovnega inštituta in Goran Zrnić iz Svetovalnice za migrante.
***
Posebnost agencijskega dela je v zaposlitvenem trikotniku, ki ga sestavljajo trije subjekti z nasprotujočimi si interesi; človeški vir (delavec), agencija (mnogokrat korporacija) in delodajalec (lahko korporacija).
Interes delavca je varna zaposlitev, čim višji dohodek ter dostop do pravic, ki izhajajo iz zaposlitve.
Interes uporabnika je delovna sila, do katere nima obveznosti, kakršne imajo delodajalci do svojih zaposlenih (nadomestila za čas bolniške, varstvo zaposlitve, odpovedni roki, odpravnine, socialni prispevki).
Interes agencije je trženje storitve posredovanja dela na trgu na način, da maksimizira svoj prihodek. Ta izhaja iz razlike med ceno storitve, za katero se pogodi z uporabnikom in plačo, ki gre delavcu. Cena storitve ni fiksna, temveč se vsakokrat znova določa v pogajanju med uporabnikom in agencijo.
V Sloveniji agencijsko delo poznamo iz poznih devetdesetih, konec leta 2014 smo imeli že 224 agencij, ki so zaposlovale preko 16.000 ljudi. Koncept najema delovne sile kot oblika outsourcinga izhaja iz ZDA, od koder se je z neoliberalnimi mantrami uspešno razširil po svetu.