24.10.2017 | 18:00
Dela Mateje Bučar, ki že več kot 20 let ustvarja tako na slovenski plesni sceni kot tudi drugod, se razpenjajo preko večih platform. Vidimo jih lahko na odru ter v galerijskih prostorih, kakšnemu pa lahko prisostvujemo tudi na ulici ali parkirišču.
Na tokratnjih Metodologijah beleženja se bomo poglobili v nekonvencionalen odnos med koreografinjo in prostorom, ki tokrat ne predstavlja le mesta, kjer se umetnost odvija, ampak tudi enega izmed glavnih virov navdiha ter ključnih delov avtoričinih predstav in koreografskih del. Dotaknili se bomo tudi vloge vizualnih in scenskih aspektov ter tematik, ki se jih avtorica dotika, predvsem pa bomo poskušali osvetliti unikatno pozicijo njenih del, za katera se zdi, da se prosto premikajo med tradicionalnimi definicijami umetniških zvrsti.
Mateja Bučar je leta 1974 končala baletno šolo, leta 1978/79 pa je študirala klasične in sodobne baletne tehnike na Centre de Danse International Rosella Hightower v Cannesu (Francija). Od leta 1980 je bila zaposlena v SNG Opera in balet v Ljubljani, kjer je v 24 letih letih plesala v domala vseh predstavah. Leta 1986 se je pridružila tudi k Plesnemu Teatru Ljubljana, ki ga je dve leti prej ustanovila Ksenija Hribar. Plesala je v njenih predstavah Alpsko sanjarjenje (1986), Nostalgija (1987), Odisejev povratnik (1988) in Komemoracija-Posušene solze (1996). Plesala je tudi v vrsti predstav v produkciji PTL, ter v predstavah Matjaža Fariča. V letih 1986-1992 je sodelovala pri projektih in delavnicah, ki so jih vodili koreografi Arthur Rosenfeld (Rotterdam), Donna Uchizono (New York), John Jaspers (New York), Fatou Traore (Bruselj), William Forsythe Company (v Frankfurtu) in še. V 80-ih in 90-ih je sodelovala z inštitutom Egon March, kot koreografka in protagonistka vrste performansov in predstav v Sloveniji in mednarodno. Leta 1999 je ustanovila DUM – Društvo umetnikov, kjer z Vadimom Fiškinom in Tevžem Logarjem (prej z Gregorjem Podnarjem) umetniško deluje še danes.
Maša Radi je leta 2017 zaključila Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Svoj študij nadaljuje na področju sociologije kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti. Ples in gledališče jo zanima tudi z druge plati – piše namreč plesne kritike, ki jih objavlja na spletni platformi Koridor – križišča umetnosti, v letu 2016/2017 pa je bila tudi udeleženka Male šole kritike, ki se je odvijala pod okriljem LGL.
===============================================
Metodologije beleženja sodobnega plesa je v formi dokumentacije oziroma beleženja koreografsko-dramaturških parov, izvajan v obliki javnih strokovnih dogodkov, in sicer na temo beleženja metodologij ženskih avtoric slovenskega sodobnega plesa. Beleženje bo potekalo tako, da bosta predvidoma vsakič znova na javni diskusiji sodelovali izbrana umetnica (plesalka oziroma koreografinja) in kritičarka oziroma teoretičarka, ki bo osvetlila avtoričin opus iz izbrane perspektive
Cilj projekta je začetek sistematične refleksije in dokumentacija metodologije sodobnega plesa v slovenskem prostoru, z željo omogočiti dostopnost informacij o sodobnem plesu strokovni in širši javnosti.
Popisovanje jezika ženskih koreografinj od konca osemdesetih let naprej kot popisovanje preslišanih glasov tako ni omejeno le na generacije, temveč na beleženje posamičnih praks in postopkov v različnih časovnih obdobjih, ki so predstavljeni skozi dramaturške pogovore, v čemer se povezujeta dva procesa: beleženje koreografskih postopkov in dramaturgija plesa.