03.11.2015 | 20:00
Od malega so nas učili, da so droge tiste, ki so vzrok za nastanek zasvojenosti. Kako torej, da večina ljudi lahko uporablja droge občasno in z njimi nima težav? In zakaj lahko nekdo npr. 10 let rekreativno uporablja kokain, ko pa bo prišel v stik s heroinom, bo od njega postal odvisen?
Teorija odvisnosti kot neuspelega poskusa samoregulacije nam zadovoljivo odgovori na zastavljena vprašanja, če pa to teorijo povežemo še z dejavniki ožjega in širšega socialnega okolja, so odgovori še jasnejši. Pri veliki večini odvisnikov je razlog za
zasvojenost ta, da jim droge ponujajo olajšanje izvorne emocionalne bolečine, ki je zaradi motene samoregulacije ne zmorejo prenesti. Motena samoregulacija pa je v veliki večini
prav tako posledica zgodnje relacijske travme. Odvisnik torej ne postane odvisnik zato, ker noče drugače, temveč zato, ker drugače ne zmore. In prav zato, ker vzrok z nastanek odvisnosti tiči v neustreznih odnosih, je lahko edino odnos tisti, ki jo ozdravi.